Hrast i kamen, Ljubica Verbič
Virtus, non copia vincit.
(Pogum zmaga, ne mnoštvo)
Priznam, da mi je zelo težko pisati o tej knjigi. Pa ne samo zato, ker
jo je napisala moja mama in da temelji na pismih in dnevniških zapisih
mojega deda po očetovi strani, ampak zato, ker sem jo doživela zelo
čustveno. Ne spomnim se več kdaj me je kakšna knjiga ganila do solz in
to zelo. Saj veš (ali pa tudi ne), ko sediš na avtobusu in bereš in
vsake toliko nehaš in gledaš skozi okno, da se ti oči nehajo solziti in
potem v vzvratnem ogledalu ujameš pogled voznika avtobusa, ki najbrž ne
ve kaj bi si mislil.
Roman obravnava dedovo življenje od konca šolanja na vojaški akademiji,
razporeditve na delo v Ljubljano in kasneje v Varaždin, od koder se je
ob izbruhu druge svetovne vojne vrnil v Ljubljano. Zaradi sodelovanja z
Osvobodilno fronto so ga Italijani zaprli in ga kasneje, kot oficirja,
poslali v taborišče za vojne ujetnike v Italiji. Najprej v Averso,
kasneje v Acquapendente, po padcu Italije 1943 pa so ga, skupaj z
drugimi ujetniki prepeljali v Nemčijo, kjer so jih selili po različnih
nemških taboriščih. V Italiji je vojne ujetnike varovala Ženevska
konvencija, ki je urejala
tudi delovanje taborišč. V nemških taboriščih od Ženevske konvencije več
nič ni ostalo. Počasi so jetniki postajali
številke, tako kot je bila njihova taboriščna identifikacija številka in
ne več ime. Pokonci ga je držala misel na družino, ženo in hčerko in
dejstvo, da je v
resnici srečen človek. Če drugega ne, mora živeti zaradi njiju.
Nekada su zvezde bile na nebu, a nebo je bilo daleko,
sada su zvezde u meni in sve je moje i zvezde i nebo. Nema ničega izvan
mene. Svet koji me okružuje samo mi je trenutno nametnut, nisam ga
izabrao. Ded, v romanu mu je ime Stefan, veliko razmišlja o svobodi
zbire. Kaj pa, če so res male stvari, kot na primer razpored
službovanja, tiste, ki opredelijo naše kasnejše življenje? Imamo pravico
do izbire ali je vse
samo splet okoliščin? V resnici ne izbiramo. Zjutraj se zbudimo in
živimo. Nekoč je mislil, da sam vpliva na svoje življenje, vendar je
kasneje ugotovil, da ni tako. Sada mislim da vlada haos, da je život niz
slučajnost bez reda i sistema, da je sve moguće. Edino, kar je
močnejše od tega je zavedanje, da se nazaj ne da, da je mogoče iti samo
naprej in da bo moral premagati vse ovire, ki jih bo našel na poti.
Mladi vojaki, gojenci vojaške akademije so mislil, da bodo v vojni
branili svoje ljudi, narod, domovino, kot junaki iz ljudskih pripovedi
in pesmi. Stefan je na koncu dojel, da je vse življenje verjel v to
idejo in da je bil ves čas v zmoti. Na koncu ostanejo ljudje sami,
medtem, ko se njihovi sinovi borijo na frontah, za katere nikoli niso
slišali. Vojska ne brani ljudstva. Oficirjev,
ki jih je srečeval v taboriščih, ni skrbelo za ljudstvo. Živeli so v
nekih svojih svetovih in sanjali kako se bodo vrnili v domovino, ločeno
od resničnega sveta, ki ga v resnici niso niti poznali. Veliko govori o
dostojanstvu in časti, ki jo človeku nihče ne
more vzeti, lahko pa jo sam izgubi s svojimi dejanji.
V kriznih situacijah v ljudeh zavlada strah, ki ima nešteto obrazov.
Ljudje si želijo postati nevidni, da jih ne bi doletelo nič slabega,
zato se potuhnejo in čakajo, da bo zlo prešlo. Da pa se zlo razpase je
dovolj samo to, da dobri ljudje ničesar ne storijo. Nam je to znano?
Ničesar se nismo naučili iz zgodovine. S pisanjem, zapisovanjem dogodkov
je Stefan upal, da se mu bo tako razkril njihov pravi pomen, da jih bo
lahko razumel. Pravi tudi, da se bo trudil, da bo vse skupaj čim prej
pozabil. Sojetnik mu reče, da ne bo pozabil, bolj ko se bo trudil
pozabiti, bolj se bo spominjal. Pa mi? Mi smo pozabili, čeprav nenehno
ponavljamo, da se ta ali oni dogodek iz zgodovine ne sme pozabiti.
Pozabili smo. Zakaj? Kdo ve. Morda nam je bilo predolgo časa dobro,
morda smo se neke stvari navadili jemati kot samoumevne, ne vem.
Ljubica Verbič piše lepo. Tudi takrat, ko opisuje taborišča in življenje
ujetnikov, ne piše o grozotah in krvavih podrobnostih, čeprav jih med
vrsticami lahko naslutimo. Stefan je v prvi vrsti Človek (namenoma
napisano z veliko začetnico) in to je zgodba o človeku, ki je ohranil
človečnost. Dedovi dnevniki in pisma so bili doma, varno spravljeni v
mapi, v predalu, že dolgo. Velikokrat sem pomislila, da bi jih prebrala
in tako dobila vsaj malo vpogleda v dedovo življenje in razmišljanje pa
nikoli nisem zbrala poguma. Mami, hvala ti za to knjgo.
