Lepota nas navdihne z občudovanjem in zaslepi, zato od nje
pričakujemo samo dobro.
Občudujemo zimo, ko se na zemljo
v plesu snežink spusti tema. Občudujemo tudi sneg, ki z nenavadno belo svetlobo
osvetlil prostor in priduši vse zvoke. Zdi nam se, da je vse prelepo, tiho in
mirno, ko se prebudimo v novo jutro. Po tem pa pade ledeni dež. Še vedno je
lepo, ker z dreves, z grmovja in z visokih žlebov visijo ledeni okraski. Pomislimo,
da smo se znašli v deželi iz pravljice. Vendar v stvarnem svetu ni tako
čarobno. Mraz je pokazal svoje zobe. Pod težo snega in ledu pokajo veje
stoletnih hrastov, lomijo se visoke smreke in bele breze. Rušijo se strehe hiš,
ceste so nevarne, mesta pa so ostala brez elektrike in vode. Takrat pozabimo na
lepoto.
Včasih v lepoti ni veliko dobrega.
Februar 2014.
Iz moje zbirke »Velike teme in jaz«
***
Lepota nas zaslepi i nadahne divljenjem pa od nje očekujemo
samo dobro.
Divimo se lepoti plesa snežnih pahuljica dok se spušta mrak. Divimo se i
snegu koji svojom belinom osvetljava prostor i upija sve druge zvuke. Čini nam
se da je sve prelepo, tiho i mirno, dok se budimo u novo jutro. A onda padne
ledena kiša i još uvek se divimo lepoti ledenih kristala koji vise sa drveća,
žbunja i sa visokih oluka. Pomislimo da smo se našli u čarobnoj zemlji iz
bajke. Ali u stvarnosti nije tako čarobno. Stegao je mraz. Pod težinom snega i
leda pucaju grane stoletnih hrastova, lome se visoke jele i bele breze. Urušavaju
se krovovi kuća, putevi su neprohodni, gradovi su ostali bez struje i vode. Tada
zaboravimo na lepotu.
Ponekad u lepoti nema mnogo dobrog.
Februar 2014.
Iz moje zbirke »Velike
teme i ja«
Ni komentarjev:
Objavite komentar